Finska si ambiciozno prizadeva za rast proizvodnje bioplina in učinkovitejše recikliranje hranil. Največji dodatni potencial za proizvodnjo bioplina je v kmetijski biomasi, vključno z gnojem iz živinoreje in raznovrstno rastlinsko biomaso. Gnoj je tudi najpomembnejša biomasa za recikliranje hranil. V Severnem Savu je najpomembnejša biomasa za proizvodnjo bioplina v kmetijstvu. Zlasti gnoj iz močnih mlečnih čred in sekundarnih tokov rastlinske proizvodnje bi lahko omogočil znatno proizvodnjo bioplina in izboljšal uporabo hranil na lokalni in regionalni ravni. V skladu s končnim poročilom delovne skupine za nacionalni program za bioplin, ki jo je ustanovil TEM (28. 1. 2020), so glavni izzivi za razvoj sektorja bioplina povezani z nizko donosnostjo dejavnosti (1). Ozka grla do donosnosti vključujejo visoke stroške naložb, nerazvitost trga za bioplin (zlasti za prevoz in industrijsko uporabo) in digestat ali gnojilne proizvode, ki so bili iz njih predelani, in s tem nizko ceno glede na stroške proizvodnje ter nasprotja med stroški in donosi uporabe kmetijske biomase. Donosnost skupne kmetije je mogoče najti v sodelovanju, kadar se naložbeni stroški delijo med več izvajalcev. Ta projekt ustvarja tehnični gospodarski in trajnostni koncept delovanja v Severnem Savu, kjer se proizvodnja bioplina in uporaba digestata izvajata decentralizirano na kmetijah ali na majhnih kmetijah ali malih obratih za pridobivanje bioplina, ki so skupni kmetijam z manj kot 20 000 t/leto, vendar se energija, ki jo vsebuje bioplin, uporablja centralno bodisi kot stisnjeni bioplin (CBG) bodisi kot utekočinjeni bioplin (LBG). Scenariji, ki jih je treba izvesti v okviru projekta, so izhodišče za dejanski pilotni projekt naložb v obrate za pridobivanje bioplina v kmetijskih gospodarstvih v obdobju 2022–2025. Projekt tudi preizkuša in prikazuje rešitve na osnovi gnoja kot nadomestke za steljo šote. Hkrati se bodo izboljšali donosnost, samozadostnost in okoljska prijaznost kmetij. Pred tem je bil na Finskem na nekaterih kmetijah preskušen in uveden suh del ločevanja goveje gnojevke kot stelje v hlevu. Higieno, ustreznost in uporabnost suhe frakcije je mogoče izboljšati s predelavo in/ali različnimi dodatki. Učinek procesa bioplina na higieno in uporabnost suhe frakcije se preskusi s preskusom sušenja digestata z ločljivo suho frakcijo. Kot dodatki k suhi frakciji gnojevke in digestata se preskušajo npr. trsni čipi, iztiskanje vlaken, pepel na polju in bioogljik. Poleg tega se bo vrbe preizkušalo kot stalnost, ki bi se lahko gojila na primer na šotiščih, ki se ne uporabljajo več.
