V razvitem svetu upadanje števila živih rojstev in staranje družb povzročata negativne demografske spremembe, ki so velik družbeni in gospodarski problem. Kljub vse večji učinkovitosti metod oploditve z biomedicinsko pomočjo (ART) in in vitro oploditve (IVF) ter bolj poglobljenemu razumevanju fizioloških procesov pri porodu uspeh metod asistirane reprodukcije ne dosega teoretičnega možnega uspeha. Medtem se število prosilcev za zdravljenje neplodnosti po vsem svetu in s tem število asistiranih reproduktivnih zdravljenj povečuje. Trenutno se na ta način rodi skoraj 3–4 % otrok v primerjavi z vsemi rojstvi. Samo 25 do 30 % zarodkov, vsadljenih med IVF, doseže uspešno nosečnost, ki se konča z porodom. Umetnostne tehnike so leta 1995 privedle do uspešne nosečnosti v eni četrtini vsadkov zarodka in 28 % primerov po desetih letih. V tem trenutku, po nadaljnjih desetih letih, približno 30 % vsadkov konča živo roditi. Ta nizka stopnja uspešnosti se uporablja tudi na Madžarskem kot nadomestilo za prakso vsaditve več zarodkov, vendar številne nosečnosti pomenijo večja zdravstvena tveganja. V skladu s tem mednarodnim soglasjem je najboljša rešitev enkraten prenos zarodkov. Natančnejša ocena pričakovane sposobnosti preživetja zarodka je bistvenega pomena za to, da bi en sam prenos zarodkov postal izvedljiva možnost. Rutinska metoda za ocenjevanje kakovosti zarodkov uporablja morfološke žige. Pregledajo se simetrija zarodka, hitrost njegove delitve, velikost blastomera, granularnost celične plazme. Vendar je običajno, da zarodek, ki se zdi popoln z morfološkega vidika, ne izpolnjuje svojih pričakovanj. Druga možnost je, da se upoštevajo molekulski označevalci in biomarkerji za preživetje zarodkov. Pri tem, ker iz etičnih razlogov samega zarodka ni mogoče preskusiti v hranilnem okolju, ki obkroža zarodek, med njegovim razvojem pred implantacijo. Osnovno načelo raziskav biomarkerjev je, da se ni treba zavedati natančne razlage opazovanega biološkega ali biokemičnega pojava, biomarker je lahko vsaka molekula, katere kvantitativne ali kvalitativne spremembe imajo natančno, ponovljivo diagnostično vrednost. Ta razpis temelji na naših prejšnjih študijah, v katerih smo želeli identificirati podobne molekularne biomarkerje, ki jih je mogoče zaznati iz vzrejnih tekočin. V tej raziskavi smo ugotovili delež človeškega haptoglobinskega proteina z masno spektrometrijo, povezano s tekočinsko kromatografijo, in uspešno filtrirali morfološko nepoškodovane, vendar nežive zarodke v slepi retrospektivni študiji. Poleg vsega tega je pomanjkljivost naše metode, da zahteva prisotnost dragega in kompleksnega instrumenta (LC-MS), ki zahteva dodatne pomožne delavce za delovanje. To je mogoče v raziskovalnem laboratoriju, vendar nikakor ni združljivo s časovnim potekom klinične rutine (meritev masne spektrometrije ni mogoče izvajati rutinsko, pomirjujoče in ovrednotene v času, ki je na voljo, dokler se zarodek ne vrne v mater). Koncept „Lab-on-a-Chip“ je bil uveden v literaturo na Univerzi Twente na Nizozemskem v začetku devetdesetih let. Loc tehnologija omogoča integracijo laboratorijskih diagnostičnih postopkov v napravo z uporabo miniaturiziranih mikrotekočin. Z razvojem elektronske industrije so se pojavile številne metode čipov, ki temeljijo na uporabi silicija. V sistemih Lab-on-a-Chip mikrotehnologije omogočajo integracijo funkcij upravljanja in odkrivanja vzorcev v kvadratnih centimetrih velikosti čipa. Osnovne enote teh mikrosistemov so mikrofluidni sistemi, ki lahko izvajajo posebne naloge manipulacije s tekočinami, kot so ločevanje tekočin, ki se preskušajo, na osnovi pretoka, biološki vzorci, ki se lahko razčlenijo na sestavine vzorca in analizirajo ločeno. Mikrofluidiki (mikrofluididi) imajo veliko prednosti pred klasičnimi laboratorijskimi metodami. V kanalih z majhnimi (približno 100 µm) značilnimi dimenzijami je pretok običajno laminar (Reynoldsovo število v mikrokanalu je zelo nizko), kar je predpogoj za stalni pretok v kanalu, ki je po definiciji bistven pogoj za natančno količinsko opredelitev. V takih mikrokanalih ali celo ožjih nanokanlih je mogoče velike razlike v koncentraciji doseči na zelo kratkih razdaljah pod laminarnimi pogoji pretoka, kar omogoča ne le kvalitativne, ampak tudi kvantitativne določitve v zelo majhnih količinah. Še ena majhna prednost mikro tokovnih čipov je minimalna potreba po reagentu. Majhnost omogoča nekaj nanoliter volumen vzorec ali celo
