Od predložitve vloge v prvi fazi so se vprašanja migracij in vključevanja bistveno povečala na ravni EU, nacionalni in lokalni ravni (mesto). Tragični dogodki v Parizu, izredne razmere v Bruslju, nenehen prihod migrantov, ki bežijo pred vojno in revščino, ter napadi na ženske v več nemških in švedskih mestih so v ospredje postavili trenutne izzive, s katerimi se soočajo mesta v zvezi z upravljanjem novih tokov in obravnavanjem vprašanja vključevanja. Leta 2014 je bilo ocenjeno, da 40,1 % prebivalstva v EU, ki ni rojeno v EU, ogroža revščino ali socialno izključenost (AROPE), v primerjavi z manj kot 22,5 % prebivalcev, rojenih v EU. Leta 2013 sta revščina in socialna izključenost ogrožali 43,8 % mladih, starih od 16 do 29 let, v EU-28, ki so bili rojeni v tujini, v primerjavi z 28,1 % mladih, rojenih v EU-28. Kar zadeva nove prihode, je Evropa leta 2015 zabeležila doslej največje število prosilcev za azil in beguncev z več kot milijonom prošenj za azil; približno 350 000 do 450 000 ljudi bi lahko dobilo status begunca ali podoben status, kar je več kot v kateri koli prejšnji evropski begunski krizi po drugi svetovni vojni.