Ta ciljno usmerjena analiza obravnava gorska območja, kjer so lokalizirane visoke stopnje biotske raznovrstnosti in naravne prestolnice ter kjer so bile zbrane izkušnje z njihovim ohranjanjem, upravljanjem in spremljanjem. Gore pokrivajo 41 % ozemlja v prostoru ESPON in so dom 17 % prebivalstva s 16 masivov (ESPON GEOSPECS 2013). Gore se lahko obravnavajo kot „notranja obrobja“, „mejna“ območja s socialno-ekonomskega vidika (ESPON, „Notranja obrobja“, 2016), kjer bi moralo vprašanje dostopnosti do storitev vključevati tudi ekosistemske (MiSE, „Notranja območja“, 2015). Gorska vprašanja so pomembna pri ključnih temah za trajnostni teritorialni razvoj, kot sta ekološka povezljivost in upravljanje naravnih virov (npr. voda, gozdovi, tla). Cilji trajnostnega razvoja Združenih narodov omenjajo gore v zvezi z upravljanjem voda, učinkovito rabo naravnih virov, ekosistemom in biotsko raznovrstnostjo, zagotavljanjem ohranjanja gorskih ekosistemov in krepitvijo njihove sposobnosti zagotavljanja koristi, ki so bistvene za trajnostni razvoj. V tem smislu NPA prispevajo k opredelitvi skupnih vizij in scenarijev za trajnostni razvoj homogenih območij. Endogeni naravni kapital lahko tako prispeva k trajnostnim regionalnim gospodarskim ciklom in prispeva k zelenemu gospodarstvu, ki bi ga NPA lahko spodbujala. Ekološke razmere in ranljivost ozemlja zahtevajo tudi strateške in celostne politike za naravna in mestna območja. V skladu z IUCN (Mednarodna zveza za ohranjanje narave in naravnih virov) je zaščiteno območje jasno opredeljen geografski prostor, ki je priznan, namenjen in upravljan s pravnimi ali drugimi učinkovitimi sredstvi za doseganje dolgoročnega ohranjanja narave s povezanimi ekosistemskimi storitvami in kulturnimi vrednotami. Evropsko omrežje Natura 2000 in smaragdno omrežje, ki se razvija, sta mednarodni evropski mreži zavarovanih območij, ki spodbujata ohranjanje biotske raznovrstnosti. Na ravni EU so dragocene izkušnje posebni protokoli Alpske in Karpatske konvencije, ki opozarjajo na potrebo po NPA in vključitev cilja ohranjanja in trajnostne rabe naravnih dobrin v sektorske politike. V tem smislu NPA prispevajo k doseganju ciljev EU in mednarodnih ciljev. Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020 spodbuja sodelovanje in dialog s ključnimi sektorji in deležniki ter razvoj mehanizmov za biotsko raznovrstnost (npr. Business@Biodiversity Platform; Pobuda za ekonomijo ekosistemov in biotsko raznovrstnost), ki zagotavlja, da se ta vprašanja odražajo v odločanju na vseh ravneh. Pristop teritorialnega razvoja, ki bi temeljil na NPA, bi se lahko prenesel tudi na druge vrste ozemelj, ne glede na to, ali so gorata (Pireneje, Dinarske Alpe) ali ne (npr. obalna in pomorska območja, kot pri mreži zavarovanih območij Jadranskega morja, DANUBEPARKS, mreži zavarovanih območij ob reki Donavi). Predstavlja perspektivo za države ESPON, ki nimajo izkušenj v nacionalnih partnerskih državah in državah, ki niso članice ESPON (npr. Bosna in Hercegovina, Srbija, Črna gora, Albanija), ki želijo naravni kapital vključiti v teritorialne strategije in izpolniti cilje EU.
