Zdravstveno in socialno varstvo v občinah se sooča z velikimi demografskimi izzivi in zmanjšanimi viri, kot so prehod na dobro in skrbno oskrbo (nacionalna reforma), zagotavljanje znanj in spretnosti, spreminjajoče se zahteve po znanjih in spretnostih ter poklicne vloge in izvajanje novega zakona o socialnih storitvah za trajnostno socialno storitev. Digitalizacija in tehnologije socialnega varstva se obravnavajo kot način za soočanje s temi izzivi, vendar same po sebi pomenijo izziv, ki bo zahteval veliko preobrazbo. Digitalizacija občinskega zdravstvenega in socialnega varstva lahko pomeni avtomatizacijo ali poenostavitev upravnih postopkov, olajšanje komunikacije, spremljanje/samonadzor ali uporabo druge tehnologije socialnega varstva, ki izboljšuje kakovost življenja ali neodvisnost uporabnika. Konkretni primeri socialne tehnologije so medicinski roboti, detektorji gibanja, ki alarmirajo v primeru odstopanj, in nočne kamere za nadzor. Delo na področju občinskega zdravstvenega in socialnega varstva zahteva tako splošno digitalno kompetenco za razumevanje, kako uporabljati digitalne rešitve in tehnologijo socialnega varstva, kot tudi dopolnilne netehnične kompetence, ki omogočajo izvajanje in razvoj na način, ki je koristen za uporabnike, osebje in operacije. Splošna digitalna kompetenca pomeni, da imate osnovno praktično in teoretično znanje o tehnologiji - kako uporabljati različne naprave, prijavo, varnostne vidike in razumevanje konceptov. Dopolnilne netehnične kompetence so na primer etika, komunikacija, inovacije, razumevanje interakcije med ljudmi in tehnologijo ter nenazadnje upravljanje sprememb. Razlogi, zakaj je digitalizacija zdravstvenega in socialnega varstva počasna ali nima pričakovanih učinkov, so lahko v tem, da ostajamo pri starih načinih dela, da odločitve o novih tehnologijah in njihovem oblikovanju ne vključujejo tistih, ki bodo tehnologijo uporabljali in poznajo problem, ki naj bi ga tehnologija rešila. Možno je tudi, da zaposleni niso deležni usposabljanja ali da se usposabljanje osredotoča na navodila za ravnanje z aplikacijami in orodji ter ne upošteva dopolnilnih netehničnih spretnosti. Digitalizacija in tehnologija socialnega varstva lahko kot pomočnica medicinske sestre ali negovalke privedeta do novih nepričakovanih situacij in konfliktov. Med uporabniki, sorodniki in sodelavci lahko obstaja strah ali odpornost na tehnologijo. Dejstvo, da veliko skupino oskrbovalcev sestavlja približno 90 odstotkov žensk, od katerih so mnoge rojene v tujini, predstavlja pomemben izziv za enakost spolov, saj menijo, da imajo malo možnosti za sodelovanje pri odločitvah in oblikovanju nove tehnologije ter za vplivanje na spremembe delovnih metod in nalog. Digitalizacija in tehnologija socialnega varstva ter spremembe delovnih metod in organizacije, ki bodo potrebne, pomenijo veliko potrebo po novih znanjih in spretnostih. Zaposleni v občinskem zdravstvenem in socialnem varstvu v Östergötlandu potrebujejo splošna digitalna znanja in spretnosti ter dopolnilna netehnična znanja in spretnosti, da bi digitalizacija in uvedba tehnologije socialnega varstva privedla do pričakovanih učinkov, kot sta večja produktivnost in večja učinkovitost, kar hkrati zagotavlja dobro kakovost življenja uporabnikov in dobro delovno okolje za zaposlene. Digitalna znanja in spretnosti so potrebni na vseh ravneh organizacije – od asistenta za storitve do vodstva. Cilji projekta so: Povečati splošno digitalno kompetenco udeležencev. Povečati komplementarne netehnične kompetence udeležencev. Povečati pogoje za sodelovanje sodelujočih zaposlenih pri uvajanju novih tehnologij. To je cilj enakosti spolov, saj nenazadnje zadeva sposobnost žensk, da vplivajo na odločitve v zvezi z novo tehnologijo in spremembami nalog. Povečati sposobnost sodelujočih menedžerjev za uvajanje novih tehnologij in spreminjanje delovnih metod v podjetju. Vsakdo bi moral imeti možnost, da sodeluje v EviDig glede na svoje okoliščine. Izboljšanje zmogljivosti sodelujočih dejavnosti za uvajanje digitalnih tehnologij. V okviru projekta EviDig bodo uporabljene metode za razvoj kompetenc, razvite v okviru projekta Evikomp. Model Evikomp temelji na interakcijah med naslednjimi komponentami: digitalna učna platforma, podpora in viri za soustvarjanje ter priložnost za občine, da razvijejo lastno usposabljanje, vodstvena podpora za vodstvene delavce/vodje, koordinatorji kompetenc, ki podpirajo delovna mesta z informacijami, načrtovanjem in spremljanjem pri razvoju kompetenc, pedagoška podpora na učnih srečanjih in mreže za različne poklicne skupine. Jedro Evikompa je spodbujanje učenja na delovnem mestu, kjer gresta razvoj posameznika in poslovanje z roko v roki. Edinstvena metoda, ki je bila razvita v Evikompu, so dilemski filmi. Evikomp deluje na področju učenja, kjer celotna delovna skupina sodeluje v skupnih učnih srečanjih s prostorom za razmislek. Z Evikompom je na voljo že pripravljena infrastruktura za razvoj kompetenc tudi na področju digitalnih kompet